Revija Sensa je na 12 straneh objavila naš članek o novih dognanjih nevroznanosti glede kronične bolečine. Ocenjuje se da ima kar 40 % ljudi težave s t.i. nevroplastično bolečino. Če ste med njimi, je veliko upanje za okrevanje. Več o tem v našem blogu spodaj.
Bolečina je ena najpogostejših telesnih izkušenj. Večina ljudi jo razume kot jasen znak, da je v telesu nekaj narobe – poškodba, vnetje ali okvara. A kaj, ko bolečina vztraja mesece ali leta, izvidi pa ne pokažejo jasnega vzroka?
V Sloveniji s kronično bolečino živi približno vsak četrti odrasel. Pri mnogih bolečina traja več kot eno leto, pogosto se pojavlja v križu, vratu, ramenih, glavi ali sklepih. Kronična bolečina ni le telesni problem – posega v odnose, delo, gibanje in občutek zaupanja vase.
Sodobna nevroznanost danes ponuja pomembno dopolnitev klasičnega razumevanja bolečine: pri velikem delu ljudi bolečina ne izvira več iz poškodbe tkiva, temveč iz spremenjenega delovanja živčnega sistema.
Na dnu strani si lahko prenesete obsežen članek.
Dolga desetletja je prevladovalo prepričanje, da bolečina vedno pomeni poškodbo. Če boli, mora biti nekaj narobe s telesom. Če vzroka ne najdemo, ga je treba iskati naprej – znova in znova – na ravni tkiv, kosti ali živcev.
Danes pa vemo, da obstaja tudi druga vrsta bolečine:
nevroplastična (ali nociplastična) bolečina.
Gre za bolečino, ki je povsem resnična in telesno občutena, vendar njen glavni izvor ni v aktualni poškodbi, temveč v preobčutljivem, pretirano zaščitniškem živčnem sistemu. Telo je lahko zdravo, živčni sistem pa deluje, kot da nevarnost še vedno traja.
To spoznanje ne zmanjšuje resnosti bolečine – ravno nasprotno. Odpira pa vrata do drugačnega, pogosto učinkovitejšega okrevanja.
Možgani niso pasivni sprejemniki signalov iz telesa. Njihova osnovna naloga je napovedovanje:
Ali smo varni ali ne?
Te napovedi temeljijo na:
preteklih izkušnjah,
telesnem spominu,
čustvenem stanju,
stresu,
prepričanjih in življenjskem kontekstu.
Če smo se nekoč pri določenem gibu poškodovali, lahko možgani tudi dolgo po tem, ko je tkivo že zaceljeno, še vedno sprožajo bolečinski odziv. Enako velja za dolgotrajen stres, pritisk, čustveno preobremenjenost ali občutek stalne ogroženosti.
Pomembno je razumeti:
možgani ne ločijo jasno med fizično in psihološko nevarnostjo.
Za živčni sistem je ključno vprašanje le eno – ali smo varni.
Ko telo dlje časa živi v stresu, se prag za bolečino zniža. Običajni telesni občutki lahko začnejo delovati nevarno, bolečina pa postane zaščitni odziv.
Slikanja (MRI, RTG, CT) so dragoceno diagnostično orodje. Težava nastane, ko jih razumemo brez konteksta.
Izrazi, kot so degeneracija, izbočenje, obraba, pogosto sprožijo strah. A raziskave kažejo, da ima večina ljudi takšne spremembe tudi brez kakršnihkoli bolečin – podobno kot sivi lasje: vidni so, a ne bolijo.
Ko izvid razumemo kot dokaz, da telo ni varno, se živčni sistem še bolj aktivira. Bolečina se lahko okrepi – ne zaradi poškodbe, temveč zaradi zaznane nevarnosti.
Nevroplastično bolečino si lahko predstavljamo kot radio.
Signal je morda šibek – rahla napetost, blag telesni občutek. A če je glasnost nastavljena previsoko, postane signal neznosen.
Pri nevroplastični bolečini rešitev ni v tem, da popolnoma izklopimo signal, temveč da postopno zmanjšamo glasnost – da se živčni sistem znova nauči varnejše obdelave telesnih občutkov.
Nevroplastična bolečina ima pogosto značilne vzorce:
vztraja dolgo po zacelitvi poškodbe ali se pojavi brez jasnega vzroka,
izrazito se poslabša ob stresu,
seli se po telesu ali se pojavlja izmenično,
ni nujno prisotna med aktivnostjo, temveč kasneje,
ista aktivnost v enem okolju boli, v drugem ne,
pogosto je simetrična (obe strani telesa),
izvidi ne pojasnijo intenzivnosti bolečine,
prisotne so lastnosti, kot so perfekcionizem, visoka odgovornost, anksioznost.
To ne pomeni, da je bolečina »v glavi«. Pomeni pa, da njen izvor ni tam, kjer ga običajno iščemo.
Da.
Nevroplastičnost pomeni, da se možgani stalno spreminjajo. Tako kot so se lahko naučili bolečine, se lahko naučijo tudi varnosti.
Raziskave, med njimi obsežna študija o Pain Reprocessing Therapy (PRT), kažejo, da se lahko pri velikem deležu ljudi s kronično bolečino bolečina izrazito zmanjša ali celo izgine. Ne le subjektivno – spremembe so vidne tudi na slikanjih možganov.
Ključni dejavniki okrevanja so:
razumevanje bolečine,
zmanjšanje strahu,
delo z živčnim sistemom,
postopno vračanje zaupanja v telo.
Nevroplastična bolečina ni sovražnik. Pogosto je signal, da je telo predolgo delovalo v načinu preživetja.
Ko začnemo ustvarjati pogoje za varnost – skozi razumevanje, sočutje in drugačen odnos do telesa – se začnejo spreminjati tudi možganske napovedi.
Za mnoge ljudi je že novo razumevanje bolečine prvi, ključen korak k okrevanju.
